Ko dokumenti nastanejo v drugem sistemu

Vprašanje, ki se pojavi na drugem sestanku: „ali se povezujete z našim sistemom?“. Doslej je bil pošten odgovor ne. Zdaj je odgovor tak: imate portal, CRM ali računovodski sistem, v katerem posel že obstaja, in DocuTract lahko deluje kot njegov del.

Šesta funkcija tega vala je pot navzven. Žeton, s katerim nas kliče vaš sistem, naslov, na katerega pišemo sami, in odprt opis vsega vmes.

Žeton, ki vam ga ne moremo pokazati dvakrat

Žeton se ustvari na zaslonu Integracije: ime, ki ga boste pozneje prepoznali, da boste vedeli, kateri sistem ga uporablja, in seznam tega, kar sme početi. Nato je prikazan enkrat.

To ni pozabljivost, temveč način, kako mora delovati izdelek, ki hrani tuj ključ. Hranimo samo zgoščeno vrednost: drugič žetona ne moremo pokazati niti mi, kar pomeni, da ga od nas ni mogoče ukrasti. Seznam ohrani prve znake, dovoljenja in datum zadnje uporabe, tako da je razvidno, kateri žeton je živ in ali ga še kdo uporablja.

Prekliči ga takoj izklopi. Zapis o njem ostane: da je obstajal in kdaj je prenehal delovati, je del zgodovine delovnega prostora, ne smeti.

Dovoljenja se preverjajo za vsak naslov posebej. Žeton, ki sme samo brati predloge, ob poskusu ustvarjanja dokumenta dobi jasen „manjka obseg documents:write“, ne praznega „ni najdeno“. Predvidevamo, da integracijo povezuje živ človek, odgovor, ki ničesar ne pojasni, pa ga stane večer.

Kaj zmore API

Toliko, kot zmorete na zaslonu, le brez zaslona: odpreti zadevo in vanjo naložiti skene, ustvariti dokument iz predloge z že izpolnjenimi vrednostmi, povprašati, v kateri fazi je, prevzeti vse vrednosti skupaj s skenom, iz katerega je bila vsaka prebrana, in dobiti kratkotrajno povezavo do končane datoteke.

Prav ta zadnji del to integracijo loči od drugih. Vaš sistem ne prejme le izpolnjene datoteke, temveč vsako vrednost z njenim izvorom: sken, polje, kako zanesljivo je bilo branje. Isti vir, ki ga človek vidi na zaslonu za pregled, je na voljo kodi.

Opis vseh naslovov in polj se ustvari neposredno iz kode in je javno objavljen, brez žetona: /api/v1/openapi.json. Dokumentacije, za katero morate najprej prositi, nihče ne bere.

Spletni kavlji in pošten dnevnik

Ni vam treba spraševati, ali je dokument pripravljen. Dajte nam naslov in označite dogodke: dokument je pripravljen, dokument ni uspel, zadeva je pripravljena, najdeno je neskladje, stranka je poslala datoteko.

Vsaka zahteva je podpisana, skrivnost, s katero preverite podpis, pa je tako kot žeton prikazana enkrat. Če je vaš strežnik odgovoril s čim drugim ali sploh ni odgovoril, poskusimo znova: čez minuto, čez pet minut, čez pol ure, čez dve uri in čez deset ur. Nato nehamo, ker integracija, ki je nihče ne vzdržuje, ne bi smela v nedogled trošiti tujih virov.

In nato del, zaradi katerega je bilo vse to napisano. Ko druga stran reče „naš sistem ni prejel ničesar“, je odgovor na zaslonu: dogodek, čas, koliko poskusov, katera odzivna koda se je vrnila in začetek telesa odgovora. Razvidno je, da je petkrat odgovoril s kodo 500. To ni pripomoček za naše razhroščevanje, temveč odgovor za vašega inženirja.

Ob njem sta dva gumba za uro, ko se integracija še nastavlja. Pošlji preizkus takoj pošlje poskusno zahtevo, ne da bi čakali na resničen dogodek, tako da je prejemnika mogoče preveriti, še preden skozenj steče kakršno koli delo. Poskusi znova ob neuspeli dostavi takoj izvede še en poskus in ne ponastavi zgodovine: štirje neuspeli poskusi ostanejo zabeleženi, ker je to resnica o tem, koliko je to obvestilo stalo.

Omejitve, ki smo si jih postavili sami

Spletni kavelj gre samo na https in samo na javni naslov: naslov v zasebnem omrežju je zavrnjen tako ob shranjevanju kot pred vsakim poskusom, ker lahko ime gostitelja, ki je včeraj kazalo navzven, danes kaže navznoter. Omejitev pogostosti se šteje na žeton in ne na naslov, tako da sosed na istem strežniku ne porablja vaše kvote, prekoračitev pa dobi pošten „vrnite se čez toliko sekund“.

API in spletni kavlji so del paketa Team. Če delovni prostor preide na drug paket, tisto, kar je bilo že ustvarjeno, ostane vidno in ga je mogoče preklicati: ključi, do katerih nihče ne more, so slabši od plačljive funkcije.

Česa ta izdaja ne vsebuje

Načrt te faze je opisoval še dva dela: izvoz končanega dokumenta v Google Drive, OneDrive ali Dropbox in pošiljanje v podpis prek DocuSign ali Dropbox Sign. Oboje zahteva poverilnice teh ponudnikov, ki jih trenutno nimamo, pisanje integracije, ki je ni mogoče nikjer preizkusiti, pa pomeni izdajati nenapisano kodo za dokončano. Oboje ostaja v načrtu kot samostojni izdaji.

Kaj sledi

Sedma in zadnja funkcija tega vala je množično ustvarjanje: seznam s petdesetimi vrsticami ali arhiv skenov namesto petdesetih enakih ročnih izpolnjevanj, z vidnim napredkom in možnostjo, da ponovite samo tiste, ki niso uspeli.

Celoten seznam je v objavi kaj razvijamo naprej, navodila za integracije korak za korakom pa v centru za pomoč.